KO VEŠ, PA ŠE VEDNO NE VEŠ KAJ BI x KONEC ABSOLVENTSKEGA STAŽA



Skoraj en mesec je že od zadnje objave, odkar sem se vam nazadnje javila. Včasih pridejo obdobja, ko potrebuješ nekaj časa zase, za svoje bližnje in ko nimaš časa 24/7 viseti na socialnih omrežjih. Paše! V tem času sem tudi razmišljala, da bi bloganje popolnoma opustila, ampak se je zgodilo ravno nasprotno. V tem mesecu sem si nabrala novih moči, dobila nove ideje in mislim da sem nazaj!


Trenutno sem si na grbo nakopala tri nove projekte, o katerih res nočem še govoriti, ker imam vedno občutek, da je govor o nerealiziranih stvareh zame velik minus, ker se potem teh projektov nekako ne lotim oz. jih sfiniširam. Ko se bo bližalo finišu pa boste prve, ki boste izvedele za kaj gre.

Oh, pa še nekaj.  Do oktobra še vlečem status absolventa prava. Če vam povem čisto po pravici, niti ne vem kaj se bo zgodilo z mano, kam so šla študentska leta, kaj bo z mojo službo, kam naj se obrnem, katero ponudbo naj sprejmem, kaj si želim sploh početi sama s sabo? Želje in cilje imam velike, vendar ne v pravu. Moj največji cilj je pričeti s službo čisto po svoje, v branži ki me veseli, to pa pomeni tudi, veliko več dela, veliko več truda in .. tako rekoč si za vse sam. Služba proti kateri stremim zahteva prisotnost 24/7, ni služba, ki jo oddelaš v osmih urah in greš domov, plača pa je zagotovljena vsak mesec. Tu, je plača takšna, kot si jo narediš sam, kolikor si motiviran in kolikor se ti "da delati". Pri teh stvareh mene vedno stisne v želodcu in me preplavi val adrenalina, ker ne vem, če sem pri svojih letih pripravljena na takšen preskok oz. ne. Tu leta ne igrajo vloge, vedno se počutiš tako, ko želiš nekaj ustvarjati čisto sam,. To je po definiciji čisti prestop iz cone ugodja, pri takih dejanjih  moraš vedno ugasnit avtopilota, na katerem živiš celo življenje. Z eno nogo že stojim notri, že delam na svojem cilju (med drugim tudi zaradi tega nisem tako aktivna na blogu), edino kar moram storiti je to, da ga pošljem in pokažem svetu. Saj veste, akcija-reakcija.

Še včeraj sem mislila pisati o tem, kako sem si po petih letih odstrigla skoraj polovico las, pa je prišlo ven čisto nekaj drugega. Oh, well. :) Mogoče pa kateri pride prav, vsaj do te mere, da niste same in da je okej, če nisi 100% kaj bi počel sam s sabo, važno je le, da si sam sebi 100% in da zaupaš vase in v svoje cilje in pa da imaš ob sebi ljudi, ki te pri tvojem delu podpirajo. Ostali se vedno izgubijo v množici in ne predstavljajo nobenega faktorja v tvojem življenju.




Puloverček: Romwe
Petke s prozorno bleščičasto peto: Sammydress

Poljubčki,
Nina

Ni komentarjev